Domov na osnovno stran Pretekli dogodki. V prihodnje. Email

Kako se je to zgodilo?

Spomin mi zaplava v prelep trenutek v sredino januarja 2004. Ulica Reykjavika se je še vedno pravljično lesketala v lučkah tisočerih barv, ko so krasile okna, okenca, drevesca in grmičke, kolikor jih je bilo mogoče videti. V mrzlem popoldnevu, ko se je že mračilo, sva stopali z AnneMarie po glavni ulici in iskali prijetno zavetje, kjer bi na toplem v miru poklepetali in naredili nekaj načrtov glede njenega drugega prihoda v Slovenijo. Zanj je bila AnneMarie že po prvem obisku pri nas trdno odločena. Predvidevala je tudi krajši dvodnevni uvodni tečaj, ki bi lahko bil podlaga za nadaljevanje učenja MaUri. In nekaj tega zanimanja se je pokazalo ze pri prvem obisku AnneMarie v Sloveniji.

Stopali sva po ulici, z obeh strani so naju obkrožali lokali in lokalčki, pa svetleče izložbe, a ni nama bilo za opazovanje le teh. Mrzel veter je bril okoli ušes, da se skoraj ni dalo govoriti. Sneg je naletaval. Mmm prelep je bil pogled na plesoče snežinke v soju lučk z izložb. Ceprav naju je zeblo. Pa tudi veseli sva bili, da se spet vidiva. Kaj naju druži, kaj naju dela, kot, da se poznava? Pred očmi se mi je že odkar sem jo prvič videla, risala podoba ženske, močne in odločne, kako čvrste postave strumno in z malo razkoračenimi nogami stoji z rokami ob boku in strumno gleda, oblečena v tradicionalna nordijska oblačila. Je to ona? Je to njena podoba iz kakega drugega časa? Ta Anne Marie, s katero sva stopali po ulici deluje bolj milo in nežno, kot tista podoba ženske, ki na nek način deluje malo grobo. Po drugi strani pa ji taka odločnost in moč, ki veje iz njene drze in postave omogoča preživetje v neprijaznih skoraj da ekstremnih življenskih pogojih.

Hm, glede na to, da se je podoba pojavila skupaj z njenim resničnim prihodom sem sklepala, da je to ona - nekoč nekje.:) Kaj imava skupnega? Sem jo poznala tudi takrat? Njena podoba me navdaja s hudomušnim smehljajem, ne strahom. Sama pri sebi se smehljam, ko se je spomnim.

Veter in mraz nama je lezel do kosti, ko sva z Anne Marie stopali po glavni ulici Reykjavika Laugavegur. Nekajkrat sva poskusili, a nisva bili zadovoljni - gneča ali ambient nama ni ustrezal. Končno sva stopili z ulice po stopnicah navzdol v lokalček, v katerem je s tramov,s stropa in po stenah viselo čajnikov. Prijazno in toplo vzdušje naju je pozdravilo in pritegnilo. Aaahhh, kako je prijala toplota : Snežinke na obrazu, laseh, obleki so se v hipu stopile. Midve oblečeni kot medveda sva začeli odlagati oblačila in ročno iskali nekaj toplega… Mmmmm, v kotu je bil lonec s kremno karfijolno in brokulijevo juho. Kako se je prilegel krožnik juhice in sirova žemljica zdraven. Skoraj brez besed sva srebali in uživali. Kar vpijali sva prijetno vzdušje, slasten okus in toploto.

Naročili sva se čaj - cel čajnik vroče vode sva dobili, ko sva izbrali prijetno dišeči čudezni vrečici. Čajnik pa je bil oblečen v kožušček, da bi dalj časa zadržal toploto. Medtem ko sva se ogreli, potešili lakoto, se nama je počasi ogrel še jezik in misli so se začele spletati…koledar je našel pot v roke, na mizo… in … tako sva rekli… konec marca je najprimernejši čas za ponovni prihod Anne Marie v Slovenijo.

Sodelujemo z nenavadno.com